V angleščini se pogosto srečujemo z besedama "hear" in "listen", ki se na prvi pogled zdijo sinonima, vendar pa obstaja pomembna razlika v njunem pomenu. "Hear" pomeni zaznati zvok, ne da bi se pri tem namerno osredotočili nanj. "Listen", pa pomeni namerno poslušati in se osredotočati na zvok. Preprosto povedano: "hear" je pasivno, "listen" pa aktivno poslušanje.

Poglejmo nekaj primerov:

• I heard a bird singing. (Slišal sem ptico, kako poje.) Tukaj nisem namerno poslušal ptice, ampak sem le zaznal njen petje.

• I listened to the teacher carefully. (Natančno sem poslušal učitelja.) V tem primeru sem se namerno osredotočil na to, kar je učitelj govoril.

• I can hear the rain. (Slišim dež.) Spet pasivno zaznavanje zvoka.

• Listen to this amazing song! (Poslušaj to neverjetno pesem!) Tukaj je aktivno vabilo k poslušanju.

• Did you hear what she said? (Si slišal, kaj je rekla?) Vprašanje, ali si zaznal njen govor.

• I couldn't listen to the music because of the noise. (Nisem mogel poslušati glasbe zaradi hrupa.) Tukaj je aktivno poslušanje onemogočeno zaradi zunanjih dejavnikov.

Razlika med "hear" in "listen" je torej v stopnji pozornosti, ki jo posvečamo zvoku. "Hear" je spontano zaznavanje zvoka, medtem ko "listen" zahteva namerno in osredotočeno poslušanje. Pravilna uporaba teh dveh glagolov je ključna za bolj tekoče in pravilno govorjenje angleščine.

Happy learning!